KAJ JE CELIAKIJA: OSNOVNE STVARI, KI JIH MORA VEDETI PRAV VSAK

“A je to tista alergija, ko ne smeš jesti glutena?” Celiakija je avtoimunska bolezen

Že res, da bolniki s celiakijo ne smemo jesti glutena, vendar celiakija ni alergija. Celiakija je avtoimunska bolezen pri kateri zauživanje glutena vodi do poškodb tankega črevesa. Prav tako celiakija ni intoleranca na gluten. Mehanizem zaužitja glutena pri celiakaših je namreč tak, da se gluten razgradi v antigenski peptid, ki sproži imunološki proces v črevesju, saj ga naše telo zaznava kot tujek.

Celiakija je najbolj pogosta genetska motnja prebavnega trakta, ki prizadene 0,5-1 % populacije.

Kaj je gluten?

Molekula glutenaGluten je beljakovina, ki jo najdemo v zrnih pšenice, ječmena, rži, pire, tritikala in kamuta. Sestavljen je bolj ali manj iz gluteninov in gliadinov, slednji so odgovorni za aktivacijo imunskega sistema pri celiakaših. Gluten najdemo ne samo v kruhu in testeninah, temveč tudi v mnogih drugih izdelkih, saj se uporablja kot “lepilo”, zgoščevalo, sladilo in še marsikaj drugega.

Celiakija je dedna bolezen

Celiakija je skupna v družini in se (lahko) prenaša iz generacije v generacijo. Genetske determinante bolezni so bile identificirane kot HLA molekule razreda II in geni DQA in DQB, ki se nahajajo na kromosomu 6. 90 do 95% ljudi s celiakijo izražajo HLA-DQ2, ostali pa DQ8. Še večja možnost, da otroci zbolijo za celiakijo je, če imajo starši diabetes tipa 1, Downov sindrom, Turnerjev sindrom, Williamsonov sindrom, avtoimuni tiroiditis (ščitnica) ali primankljaj IgA.

Simptomi celiakije

Simptomi celiakije so lahko različni, prav tako se njihova intenziteta razlikuje od bolnika do bolnika. Med najpogostejšimi je bolečina v predelu trebuha, diareja ali zaprtje, izguba telesne teže, slabost in omotičnost/izčrpanost. Pojavi se lahko tudi velik in napet trebuh, anemija, bledica kože in vidnih sluznic, bruhanje, slabo razpoloženje, pomanjkanje apetita, zaostanek v rasti in znaki sekundarne laktozne intolerance.

Tipi celiakije

Tipična celiakija: pomeni polno izraženo obliko glutenske enteropatije. Pri tej obliki redno odkrijemo značilne histološke spremembe sluznice tankega črevesa, prav tako pa so prisotni serološki označevalci celiakije. Bolezen se običajno razvije pri dojenčkih med 6. in 18. mesecem starosti, vedno nekaj tednov ali mesecev po tem, ko otrok začne uživati žitarice.

Atipična celiakija: pomeni obliko bolezni z atipičnimi kliničnimi znaki po drugem letu starosti. Takšni bolniki imajo pogosto minimalne težave s prebavili, morda le napenjanje v trebuhu, namesto driske so lahko zaprti. Navadno je v ospredju tudi izrazita utrujenost. V klinični sliki prevladujejo neznačilni simptomi, kot so:

  • Pomanjkanje apetita je verjetno eden glavnih vzrokov za izgubo telesne teže in nizko rast.
  • Bolečine v trebuhu niso tipične, saj jih navaja le 1 % otrok.
  • Ponavljajoče se afte v ustih in defekt zobne sklenine stalnih zob pri 10-40 % otrok.
  • Pri mladostnikih s celiakijo sta pogost simptom kronična utrujenost in glavobol.
  • Zaradi bruhanja in drisk lahko pride do elektrolitnih motenj kot so hipokalemija, hipomagneziemija, hipokalciemija, zato so možne hipotonija, parestezija, tetanija, bolečine v kosteh, spremembe na koži.
  • Lahko pride do osteoporoze, osteomalacije in rahitisa.
  • Zaradi malabsorbcije beljakovin lahko pride do hipoproteinemije, ki je vzrok edemov.
  • Možne so krvavitve zaradi hipoprotrombinemije.
  • Pri mladostnikih lahko nastopijo epistakse, ekhimoze ali večje krvavitve iz prebavil ali drugih organov.
  • Bolezni jeter (povišani jetrni encimi, hepatitis).
  • 6-12 % otrok z nepojasnjeno sideropenično anemijo ima celiakijo.
  • Pri otroku s celiakijo lahko opazimo betičaste prste in dolge trepalnice, otroci so lahko tudi motorično zaostali.
  • Mladostniki s celiakijo lahko imajo zapoznelo puberteto z zaostajanjem v spolnem dozorevanju in nizko rast-celiakija je lahko v 5-25 % vzrok nizke rasti pri otroku.
  • Otrok z nezdravljeno celiakijo lahko ima tudi psihične motnje (depresija).
  • Nespecifične nevrološke motnje (ataksija, periferna nevropatija in miopatija) so pojavljajo pri 16 % otrok s celiakijo.
  • Alopecia areata lahko nastopi v povezavi s celiakijo.
  • Pri več kot 75 % bolnikov z dermatitis herpetiformis ugotavljajo tipične patološke spremembe sluznice tankega črevesja.
  • Mladostnik s celiakijo lahko ima težave s sklepi.
  • Limfocitni gastritis nastopi v redkih primerih otrok s celiakijo.
  • Približno pri 1/3 novoodkritih bolnikov s celiakijo je prisotna insuficienca pankreasa, ki ima dobro prognozo po zdravljenju z brezgluteinsko dieto.
  • Značilna je lahko tudi neplodnost in spontani splav.

DERMATITIS HERPETIFORMIS

Dermatitis herpetiformis, srbeč izpuščaj z majhnimi papulami in z vodo napolnjenimi vezikli je prav tako značilen za ljudi s celiakijo. Najpogosteje se pojavlja na komolcih, kolenih, podlahteh, hrbtu, zadnjici in lasišču. To je herpesu podobno vnetje kože, in sicer gre z avtoimunsko vnetje v koži. Imunski sistem tvori protitelesa proti TTG-lastnemu encimu, ki je odgovoren za razgradnjo glutena. Ta kompleks naš imunski sistem prepozna kot škodljiv tujek, kar nato povzroča vnetje. Moten imunski odziv se najprej pojavi v sluznici črevesja, nato pa se vnetje razširi še na kožo. Kožne spremembe se spontano zacelijo brez brazgotinjenja, vendar zapuščajo hiperpigmentirano kožo.

ASIMPTOMATSKE OBLIKE CELIAKIJE

Tiha celiakija: klinični znaki celiakije so odsotni, prisotne pa so značilne histološke spremembe sluznice ozkega črevesa in značilni serološki označevalci bolezni. Tipične spremembe na sluznici tankega črevesja se normalizirajo po dieti. Ugotavljamo jo najpogosteje s pomočjo skrininga oziroma presejalnih testov. Nekateri jo imenujejo tudi asimptomatska celiakija. Prisotna je pri 5-10 % ožjih družinskih članov bolnikov s celiakijo. Asimptomatski primeri so sedemkrat pogostejši od simptomatskih. Prisotni so serološki označevalci celiakije.

Latentna celiakija: imajo jo osebe, ki imajo pozitivne markerje celiakijje, vendar brez prisotnih sprememb na sluznici tankega črevesja. Ljudje nimajo simptomov bolezni, lahko pa imajo v anamnezi predhodno manifestno ali tiho obliko celiakije, ki se je po brezgluteinski dieti pozdravila. Z natančnim histološkim pregledom bioptov črevesne sluznice lahko ugotovimo povečano število intraepitelijskih limfocitov.

Potencialna celiakija: pri potencialni obliki celiakije bolnik še ni imel dokazane atrofije sluznice tankega črevesa. Edini znak za preobčutljivost na gluten je prisotnost seroloških označevalcev celiakije.

Zdravila ni!

Zdravila za celiakijo žal še ni. Lahko pa s strogo brezglutensko dieto odpravimo njene simptome in preprečimo, da bi bolezen napredovala. Da si tanko črevo opomore, traja kar nekaj časa. Pri odraslem človeku je potrebna dieta od 2 pa do 3 leta, da se atrofija črevesnih resic popravi, pri otrocih pa je to nekliko hitreje, spremembe so vidne že po 3 do 6 mesecih stroge diete.

Življenje s celiakijo morda ni najbolj praktično, je pa res, da se celiakaši bolj zavedamo kaj vsak dan damo pod zob in znamo ceniti svoje zdravje in dobro počutje.

PRIJAVA JE BILA USPEŠNA!

 

POPUST TE BO KMALU ČAKAL V

e-NABIRALNIKU.